Zmanjšanje nepotrebnega zapravljanja

Primer zamudnega procesa je na primer večplastni postopek pri nabavi blaga z majhno vrednostjo. Tako pri tem postopku nastane več zamude kot je potrebno za dosego rezultata.

Velike zaloge povzročajo visoke kapitalske stroške hrambe, povečujejo stroške upravljanja skladišča in čas iskanja. Poleg tega se pogosto pojavljajo kot varnostne zaloge, da prestrezajo težave drugih procesov.

Dolge poti, oziroma nepotrebno gibanje, je še en vidik, ki zmanjšuje produktivnost. Ne eni strani je za dvig izdelkov prisotno gibanje izven dosega,  pa do prehoda k centralni izdaji orodja.

Neizkoriščene možnosti se kažejo na primer pri presežnih zmogljivostih, kar vodi do prekomerne proizvodnje in to lahko pripelje do prevelikih zalog in izgube časa. Prav tako ne izkoristimo znanja in usposobljenosti zaposlenih, ko morajo le-ti opravljati enostavne aktivnosti, namesto, da bi reševali zahtevne naloge.

Med čakalno dobo so zaposleni iz katerikoli razlogov prisiljeni čakati in zato se ne ustvarja vrednost izdelkov. Čakalne dobe lahko nastanejo v primeru, ko na delovnem mestu ni na voljo dovolj materiala ali ko predpisani procesni koraki niso zaključeni.

Dejansko zapravljanje so neustrezni ali neuporabni deli, zaradi katerih se mora proizvodni proces delno ali v celoti še enkrat narediti. Pri tem je samo odkrivanje napak že ena od aktivnosti brez dodane vrednosti.

Prevoz izdelkov spada k tistim potrebnim aktivnostim, ki sicer izgubljajo čas, ko moramo materiale med proizvodnimi procesi nujno premakniti. Pogosto se pri teh opravilih pojavijo aktivnosti, ki vodijo k zapravljanju časa, kot na primer, ko moramo izdelke nabirati ali prešteti.